Izredne novice
Domov / Dogaja / Kultura / Poletno branje #5

Poletno branje #5

Šivje in Deklina zgodba, super Knjigi za poletno branje.

Kristina Kočan ob bok Margaret Atwood

Tokrat predstavljamo delo izpod rok doktorice s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru – Šivje. Na drugi strani pa je delo, ki je bilo prvič izdano leta 1985 in se je ponovno množično vrnil na knjižne police – Deklina zgodba.

Šivje 
Kristina Kočan

Tretja pesniška zbirka pesnice in prevajalke Kristine Kočan z naslovom Šivje (2018) je tankočutni prikaz doživljanja lepote narave, letnih časov in odnosov. Pred dvema letoma je Kočanova doktorirala iz sodobne ameriške poezije na Filozofski fakulteti v Mariboru. Leta 2008 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Šara, 2014 pa še pesniško zbirko Kolesa in murve.

V Šivju se pesnica omejuje na opazovanje, njene pripovedi se pomikajo v moderno abstrakcijo. Sprva se zdi, kot da so vrstice v pesmih med seboj nepovezane, izklopljene, vendar sčasoma bralec spozna čudoviti spoj poezije. Pesmi so napisane v samosvojem ritmu. Besede so postavljene tako, da bralca prisilijo, da vrstice prebere dvakrat. Na čase je poezija nerazumljiva, kljub temu imajo besede svojo logiko, ki jo mora bralec prepoznati s samostojnim zapolnjevanjem vrzeli. To je namreč namen današnje poezije, pri branju katere mora bralec biti aktiven, pa tudi razgledan (da prepoznava reference) in/ali ustvarjalen, da kreira svoje povezave. Tako vrzeli tudi bralcu omogočajo njegovo lastno interpretacijo. Da je pesnica v svojih delih tudi igriva, je pokazala že v podnaslovu, ki ga je poimenovala po()tem. V pesmi z naslovom polmrak sem dobila občutek, da njeni miselni preskoki za seboj pustijo nekakšne vrzeli, luknje, kot da bi skupaj šivala besede.

To zbirko je Kočanova napisala v molovskem, melanholičnem in refleksivnem ritmu, obogatena je z nežnostjo, plahostjo, poudarja tišino: »kot v nemem filmu bi bilo«. Toda takšno vzdušje bralcu nekaj daje. Omogoča, da ta, namesto da sledi dogajanju zgodbe, prisluhne sebi, v takšni poeziji bere čas – da si vzame čas zase, kot morda ne bi, če bi bral kakšno drugo zvrst literature.

Pesmi slikajo občutek sproščenega jadranja med letnimi časi: »ko vso [sic] listje odpade«, »rumeno listje«, »kmalu bodo topoli sočno ozeleneli«. Velikokrat med branjem pesmi spoznamo, da še vedno določene konstrukte jemljemo kot samoumevne – medosebne odnose, zazrtost vase, dotik, vonj. Njeni zaključki pesmi so pogosto trdi, togi, kot da občutimo, kako z iglo in nitjo sklada črke v besede. Velikokrat pesem zaključi s svetlim optimizmom: »v dolgem poljubu zapolniva votlost v nama teloh vzcveta skozi sneg«, kar bralcu pusti nekakšen občutek, ki zadovolji in notranje pomiri.

 

Deklina zgodba 
Margaret Atwood

Pravica do splava, izobraževanja, enakopravni položaj žensk in moških ne glede na socialni status in versko pripadnost – vse to in še več je odvzeto dekli Odfredi v distopičnem romanu, ki prikazuje bližnjo prihodnost, ki jo vodi verski radikalizem.

Roman je bil sicer prvič izdan že leta 1985, vendar se je ponovno množično vrnil na knjižne police po izidu istoimenske serije. Vpliv romana na ameriško javnost se kaže v negodovanju dela Trumpovih podpornikov, da serija kritizira njegovo vlado, in v porastu takšnih ali drugačnih feminističnih protestov po Ameriki. V Teksasu so ženske protestirale proti ukinitvi pravice do splava v rdečih oblačilih, ki so opisana v romanu, s sporočilom, naj Atwoodova ostane fikcija. Kljub močnemu odzivu javnosti se mi zdi, da umanjka natančnejši opis dejanskega političnega dogajanja, saj se zdi na čase vse skupaj nekoliko preveč absurdno in nerealno.

Dogajanje je postavljeno v Združene države Amerike oziroma Gileadsko republiko, kot jo poimenuje avtorica v romanu. Prej liberalno Ameriko je zajel totalitarni režim, ki si prizadeva za vrnitev tradicionalnih vrednot, kot so vera, patriarhat, rojevanje otrok ipd. Neplodnost je izpostavljena kot osrednja težava, vidimo pa lahko tudi ekološke probleme, pomanjkanje in izumrtje nekaterih živalskih vrst ter podnebne spremembe.

Dekle so, kot bi rekla Odfreda, »maternice na dveh nogah«, dojemajo se zgolj kot objekt za rojevanje otrok. Spremljamo razosebljeno družbo, ki temelji na zlorabljenih krščanskih vrednotah. Skozi sicer berljiv pripovedni tok delček za delčkom sestavljamo zgodbo, ki pojasnjuje sedanje stanje, hkrati pa se vrača v preteklost in razmišlja o lepši prihodnosti. Moč režima in nenehnega nadzora se odraža tudi v pripovedi. Izjemno zanimiv je odziv dekel, ki se v strahu za lastno varnost popolnoma pokorijo in služijo režimu, kljub temu da so nekoč živele v svobodni družbi, sprejmejo »pranje možganov« in krivdo za dejanja, ki jih niso zagrešila.

Kot izkoriščane niso prikazane zgolj ženske, ampak vidimo tudi delitev na peščico bogatejšega sloja, ki se mu ob spoštovanju pravil režima nudijo ugodnosti in mu je dovoljena moč, medtem ko pa prej vsakdanje ženske iz delavskega razreda postanejo dekle. Avtorica problematike ženskih pravic ne dojema zgolj ozko z delitvijo po spolu, ampak gleda širše na problem razslojenosti družbe.

Roman, ki je aktualen še danes, lahko razumemo kot kritiko otopelosti, apolitičnosti, dopuščanja, da se politične odločitve, ki odločajo o naši usodi, sprejemajo mimo nas in se jih zavemo šele, ko se nas dotaknejo.

http://www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPGSimona DIJAK, Ana LAH
https://i0.wp.com/www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPG?w=660Založba Litera, Mladinska knjiga

Preberi tudi

Razstavljena dela študentov likovne umetnosti

Otvoritev razstave del študentov Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru z naslovom …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja