Izredne novice
Domov / Dogaja / Kultura / Glasba kot sredstvo zatiranja, boja in upora

Glasba kot sredstvo zatiranja, boja in upora

Najbrž se vsaka oblast dobro zaveda moči, ki jo ima glasba – zlasti oblast, ki temelji na vzdrževanju družbenega enoumja

Ko je Hans Christian Andersen zapisal »Kjer besedam spodleti, glasba govori«, najbrž o glasbi ni razmišljal kot o sredstvu zatiranja, boja ali upora.

Vsekakor pa ta citat, ki namiguje na to, da ima glasba večjo moč od besed, deluje tudi v omenjenem kontekstu. Ljudje smo zanimiva bitja, ki za dosego svojih ciljev včasih uporabimo vsa razpoložljiva sredstva. Glasba nikakor ni zanemarljivo sredstvo. Nima zgolj magične moči, s katero lahko človeku zleze globoko pod kožo, pač pa ima kar nekaj mnogo bolj praktičnih vidikov, o katerih običajno ne razmišljamo. Te vidike pa bi morda lahko imenovali tudi temna plat glasbe.

 

Glasba kot vojna spremljevalka in orožje

Že v času pred antiko je vojaške pohode spremljala glasba. Običajno je vojsko spremljalo ritmično bobnanje in igranje na rogove. Tako je bilo še tudi v starem Egiptu in na Kitajskem, kjer so vojaške enote spremljali s tolkali in rogovi. Razlogi za uporabo glasbe pri vojaških podvigih niso bili verskega ali obrednega značaja, pač pa so bili predvsem praktične narave. Tako so denimo z enakomernim bobnanjem narekovali takt korakanja velike vojske. Težava je bila namreč, da so se bojne vrste hitro razcepile ali razpršile, s pomočjo glasbe pa so ostale enotne in ubrane. Bobnanje je torej služilo kot neke vrste sinhronizacija bojnih enot. Grki so uporabljali glasbo tudi zato, da so med svojimi vojaki vzbudili bojno razpoloženje. Izbrana glasba je vojake hrabrila, jim vlivala pogum in jih razvnela za napad. Skratka, glasba je služila kot moralna podpora in motivacija za enote.

Druga funkcija vojaške glasbe je bila signalizacija. Tudi ta se je uporabljala že pred antiko – z rogovi so oznanjali začetek napada ali umik – tehniko glasbene signalizacije pa so izpopolnili Rimljani. Uporabljali so več kot 40 različnih signalov, vendar so vojaki načeloma poznali le nekaj bistvenih: signal za napad, umik, utaboritev in opogumljajoči bojni signal.
Na drugi strani Atlantika naj bi medtem Maji in Azteki kot psihološko orožje za ustrahovanje sovražnikov uporabljali t. i. piščali smrti (ang. death whistle). To so piščali, ki oponašajo zvok človeškega kričanja, ob kateremu se človeku naježi koža. Čeprav je kar nekaj piščali ostalo ohranjenih, pa ni znano, kako so jih uporabljali v praksi, saj so evropski konkvistadorji temeljito uničili večino kulturne dediščine Majev in Aztekov. Na podlagi nekaterih arheoloških najdb se predpostavlja, da so piščali smrti uporabljali tudi ob žrtvenih ceremonijah, v katerih so ljudi žrtvovali bogovom vetra.

 

Celotni prispevek, si lahko preberete v junijski številki revije Spekter 2018, str. 48.

 

http://www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPGMichael LEOPOLD
https://i0.wp.com/www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPG?w=660splet (vir)

Preberi tudi

V Maribor se vrača alternativa

Festival alternativne kulture bo ponovno obogatil Maribor. V Kino Udarnik se ponovno vrača Festival alternativne …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja