Izredne novice
Domov / Spekter / Medicina brez človečnosti

Medicina brez človečnosti

Pisala so se temna leta zgodovine. Hitlerjeva nacistična Nemčija je premikala meje in nadaljevala svoj krvavi pohod na vseh frontah. O bitkah, porazih, strelih in krikih obupa vojakov pričajo strani mnogokaterih knjig. A medicinske poskuse, ki so se odvijali za žičnatimi ograjami in zaprtimi vrati taborišč, sta v svojem delu odkrila Alexander Mitscherlich in Fred Mielke. Ti so terjali vse preveč življenj pripadnikov po mnenju tretjega rajha manjvrednih narodov, a hkrati pripeljali do ugotovitev, ki so kasneje rešile mnoga druga. So torej »poskusni zajčki« vendarle umrli za obči blagor in njihova smrt ni bila zaman?

 

Dachau: prestolnica krvave medicine

V svojem delu z naslovom Doctors Of Infamy: The Story Of The Nazi Medical Crimes Mitscherlich in Mielke opisujeta medvojne poskuse, ki so jih nemški zdravniki in drugi medicinski delavci izvajali na zapornikih taborišč, moških, ženskah in otrocih. Svoje delo so opravičevali z razlago, da bodo z ugotovitvami rešili mnogo življenj, izumili nova zdravila in pomagali k boljšemu, bolj zdravemu narodu. S poskusi naj bi izkoreninili invalidost, pomagali vojakom preživeti na visokih nadmorskih višinah, ugotovili, kje so meje človeške zmogljivosti in kako jih prestaviti višje. Od poskusov podhlajanja do poskusov s preživetjem na veliki višini brez kisika; večina eksperimentov se je odvijala v Dachau, prvem nacističnem taborišču v Nemčiji, ki ga je ustanovil Heinrich Himmler. To naj bi prvotno služilo zapiranju političnih nasprotnikov, kasneje pa so se v njem znašli ne le drugorazredni prebivalci Nemčije in Avstrije, temveč tudi drugih osvojenih dežel, vključno z našo domovino. Druga pogosto omenjena taborišča so tudi koncentracijsko taborišče v Buchenwaldu in v Natzweilerju ter tisto v Ravensbrucku.

 

Poskusi s cepivom proti pegavici

Glavni mesti izvajanja sta bili taborišči v Buchenwaldu in Natzweilerju, kjer so na jetnikih preizkušali različna že obstoječa cepiva, cilj poskusov pa je bil odkriti učinkovito cepivo, s katerim bi nemške vojake zaščitili pred nevarnostjo okužbe s pegavico, ki se je širila proti Evropi z vzhoda.

Prvi poskus je opravil profesor Gildemeister, ki mu je na pomoč priskočil dr. Ding, ki se je tudi sam okužil zaradi nepazljivosti. Opravili so zaščitno cepljenje 140 ljudi s štirimi različnimi cepivi, deset posameznikov so uporabili kot kontrolno skupino. Vse so nato izpostavili virusu in čakali na rezultate. Vse osebe so zbolele, 5 ljudi pa je zaradi virusa tudi umrlo.

Drugi poskus so opravili s cepivom Kopenhagen, ki je izviralo iz Danske. Prof. Rose je cepil 20 Romov, od tega jih je 10 uporabil za kontrolno skupino. Cepljene so okužili z virusom na prav poseben način: v podkožje so jim vbrizgali injekcijo presne krvi že okuženih. Za zagotavljanje sveže presne krvi so imeli posebno tehniko – določeno število jetnikov je moralo biti bolnih, da so ohranjali vir okužbe. Umrlo jih je vsaj 95 odstotkov.

V taborišču v Natzweilerju je bil pobudnik poskusov dr. Haagen, ki ga je bolj kot preizkušanje že obstoječih cepiv zanimalo preizkušanje cepiva, ki ga je izumil sam. V maju 1943 je cepil skupino Poljakov. Poskus je zahteval mnogo življenj, neuspeh pa je dr. Haagen opravičeval z dejstvom, da jetniki niso ljudje in da bi morali biti bolj podobni nemškim vojakom, da bi sploh lahko preizkusil delovanje cepiva. Maja 1944 je zaprosil za 200 dodatnih jetnikov, ki bi služili njegovim poskusom. Pri jetnikih, ki jih je prejel v namene preizkušanja cepiva, je uradno prišlo le do vročinske reakcije, kar pa za dr. Haagena ni bilo dovolj. Želel je izvesti še več poskusov. Uradno naj nadaljnjih umetnih okužitev jetnikov ne bi izvedli, ali jih res niso, ostaja v tančico zavita skrivnost.

 

Poskusi s presaditvijo kosti

Cilj poskusov je bil plemenit vsaj na papirju; preizkusili naj bi, ali je možno presaditi tkivo s človeka na človeka in s tem rešiti tiste, ki so zaradi bolezni ob ud ali tkivo. Pri pokusih so sodelovali dr. Gebhardt, dr. Schultze, dr. Stumpfegger in dr. Fischer. Jetnici, ki je bila umsko prizadeta, so odvzeli lopatico in jo presadili zasebnemu bolniku v Hohenlychnu, ki je zaradi sarkoma (redka bolezen, ki predstavlja manj kot 1 odstotek vseh malignih tumorjev) izgubil ramenski sklep. Jetnico so po odvzemu usmrtili. Omenjeni so bili še poskusi z obnavljanjem živcev, mišic, kosti, amputiranih udov … Točen obseg in število plemenitih žrtev ni znano.

 

Evtanazijski načrt

Načrt o evtanaziji je dobil krila leta 1939, ko je Hitler podpisal odlok, s katerim je pooblastil dve osebi, da predajata pooblastila zdravnikom, da bi bolnike, ki so neozdravljivi, milostno usmrtili. Za evtanazijo so pooblastili od 12 do 15 zdravnikov, program je bil strogo zaupen.

Začele so se t. i. evtanazijske akcije, v okviru katerih so s transporti v taborišča dostavili približno 70 oseb, ki naj bi bili brezupni primeri (nemalokrat je šlo za zdrave in čile ljudi), da jih zdravniki pregledajo in odločijo o njihovi usodi. Pregled je bil izveden površno, zdravnika pa sta imela zadnjo besedo, ali bo bolnik usmrčen s plinom ali ne. Večino prišlekov so usmrtili že v roku 24 ur po prihodu. V tem programu so bili zajeti tudi bebasti otroci med 6. in 13. letom starosti. Otroke naj bi ubijali vse do konca vojne. Na listi za odstranitev so se znašli predvsem iznakaženi in bebavi oziroma umsko zaostali otroci. Za usmrtitev slednjih je skrbel državni odbor za zamejevanje hudih dednih in zasnovnih bolezni. Starši naj bi v usmrtitev privolili.

Kljub odloku, po katerem naj bi evtanazijo dočakali le neozdravljivi bolniki, so evtanazirali vedno več zdravih ljudi zaradi napačne politične pripadnosti, rase ali veroizpovedi. Vedno večkrat se je kot razlog za usmrtitev namesto bolezni navajala »nezmožost za delo«. Trume zapornikov je bilo usmrčenih brez uradnih zdravniških papirjev, ki bi pričali o njihovem zdravstvenem stanju. Poleg evtanazije si je tretji rajh želel zagotoviti »prave potomce« tudi z namensko sterilizacijo. To so izvajali z zdravili (medikamentozna sterilizacija), z rentgenom in z vbrizgavanjem dražilnih tekočin v maternico. V maternico so vbrizgali srebrov nitrat skupaj s kontrastom in vse ženske nato poslali na rentgen. V večini primerov je tekočina do konca napolnila jajcevod, deklice in ženske so trpele hude bolečine, krvavele in nemalokrat podlegle hudim poskusom.

 

Medicina brez človečnosti, ki rešuje človeštvo?

Kljub hudim poskusom in nečloveškemu žrtvovanju premnogih življenj pa ne moremo zanikati, da se je medicina iz njih naučila ogromno. Tudi nekatere bolezni sodobnega časa še vedno nosijo imena zvenečih nemških zdravnikov, saj so jih odkrili in preučili ravno med poskusi in delom v koncentracijskih taboriščih.

So bili poskusi zločin? Vsekakor. So umirali nedolžni? Neizpodbitno. Moramo dejanja obsojati? Absolutno, vendar se bolj kot obsojanje zdi pomembno nekaj drugega. Pomembno je vedenje in znanje, da so se stvari dogajale in se še vedno dogajajo. Žrtev v imenu medicine in v imenu novih dognanj ne zmanjka nikoli.

Umiranje nedolžnih, žrtvovanje za obči blagor, številni eksperimenti in nova dognanja …

Vsako odkritje ima svojo ceno, a naj ta ne bo nikoli več človeško življenje.

 

 

http://www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPGMaruša ESIH
https://i0.wp.com/www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPG?w=660splet (vir)

Preberi tudi

Kako smo zdravi Mariborčani?

Nacionalni inštitut za javno zdravje je objavil publikacijo Zdravje v občini. Prikaz Zdravje v občini …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja