Izredne novice
Domov / Kolumne / »Če umrem, pustite balkon odprt.« – Federico Garcia Lorca

»Če umrem, pustite balkon odprt.« – Federico Garcia Lorca

Zdaj kupujemo Robije, Mojce Super in Mojce L, medtem ko cuzamo turški med, kupljen na štantu… Na pokopališču.

Ljudje smo od nekdaj častili sveto in svete, prednike krasili še za v posmrtno fazo, saj je šlo za različne ideje, verovanja in pojasnjevanja nejasnega in neutolažljivega.

Stari Egipčani so si v grobnice nanosili tri četrtine imetja in ga v času kriz in velikih novogradenj pokradli nazaj. Saj… Medtem ko smo razmišljali o minljivem »jaz-u«, smo kaj hitro pozabili na osnove spoštovanja in omike.

V drugi polovici 3. stoletja je Cerkev uvedla javno čaščenje spomina na mučence, kasneje na svetnike. Prvi november smo preimenovali iz »vsi sveti« na »dan spomina na mrtve« (saj je šlo za nadomestitev krščanskega simbolizma s civilnim) in ga uzakonili leta 1991.

Ker verjetno ni primerno, da pokomentiram Cerkveno moralno držo, pa bi bilo nesmiselno zavračati tezo, da »je lepo, kadar se družina zbere, da počasti minulega«. Prav je, da se lahko poslovimo ali pa ponovno snidemo na pravem prostoru v primernem okolju (četudi zato ne bi ravno rabili razširjenih pokopališč in uzakonjenega prazničnega dneva).

Gre za razvijanje osebnega in pa tudi kolektivnega odnosa do smrti. Gre za idejo in mazilo tistega, ki ob grobu kleči. In nihče nima pravice določati, kako se bomo z minljivostjo individualno soočali in na kakšnem pesku si bomo poribali kolena.

Vendar zato praznik? Stokanja in dolge lajne, kaj vse postoriti, kam se odpeljati in kaj nakupiti? Po prečesanem pokopališču se zdi kot na sejmu. Ko po »halloweenski« zabavi slečemo okostnjakov kostum in očistimo obraz belega pudra, se že naslednji dan ironično klanjamo mrtvim v novih najlonkah.

Prvi november – dan spomina na mrtve. Od kam do kam?

Današnje tendence nekaterih po okrasitvi grobov razumem kot bolj ali manj razvit čut za estetiko in kot rahlo željo po bahaštvu (kot tiste najlonke). Brezobzirno se zapolnijo grobovi z radoživimi usti, ki neustavljivo širijo govorice in napake živih ter ne dovolijo tišine, ki bi omogočila razmislek. Še več pa strgajo napeta ušesa, ki si ne dajo miru, saj bi tako lahko pomislili na svojo kratkotrajno bit in njen smisel.

In ti kljuni in ta ušesa se hinavsko tiščijo k nagrobnemu kamnu ter z lažno skromnostjo odlagajo aranžmaje, ki bi jim najraje kar ceno pripisali. »Naj se zadavi žlahta z mojo ikebano!« »Pff, Kovačiči so prinesli samo dve mali Derbi sveči, naj se bohoti v vsem plamenu moja L Mojca.« Naj se izkaže hierarhija slovenske ljubezni!

Lahko zanikamo, spregledati pa je težko. Kolektivni pritiski po ureditvi in prikazu perfekcije od življenja do nasaditve mačeh. Tako daleč smo se razvili, da z množično nabavo in prižigom sveč bremenimo okolje (pri čemer Slovenci prednjačimo), trgamo ikebane za mastne cene in odlagamo kupe plastike ironično na grob ljubljenih, da izgleda osebna izbira kot brezsramna ignoranca. Pa še ni dovolj.

Opravljanje živih, zanikanje mrtvih, vsiljiva vprašanja raznih tet in dan obujanja spominov na pokojne se hitro prelevi v groteskno zabavo, kjer je nekdo slabo določil sedežni red. Gneče, kraje, oprezanja celo za davčnimi nepravilnostmi in prekrški ob nabavi več tisoč ton sveč, katere osvetljujejo potrošniški duh, ki komercializirano narekuje ideje, vzorce in navade, medtem ko mi izbiramo med Blažem, Emo in Tino … S sliko ali brez.

Če umrem, prosim, zaprite balkon. Naj se minljivost prelije v večnost tu, smrad marketinga in ironije pa naj ostane zunaj.

Za dela prost dan pa mi bo takrat najverjetneje vseeno.

Kolumna je bila prvotno objavljena 1.11.2016.

 

https://i1.wp.com/www.dostop.si/Slikevsebina/pisec.JPG?w=660Barbara MASTNAK
https://i0.wp.com/www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPG?w=660 splet (vir)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja